Jamarsko društvo Rakek

Konec  Aprila se je v tujino odpravila ekipa jamarjev z Rakeka z namenom navezati kontakte in raziskovati jame v Turčiji. Vse skupaj se je začelo že 2010, ko smo se na sestanku pogovarjali o malo večji odpravi za naslednjo leto. Za cilj smo izbrali za nas eksotično državo, Turčijo. Mlini so začeli mleti in počasi se je začel bližati čas odhoda. Kontakte smo poizkusili dobiti na vse možne načine, vendar je bilo vse bolj ali manj jalovo. Poizkusili smo tudi z obiskom Turške ambasade v Sloveniji, kjer smo bili sicer toplo sprejeti a se je kasneje izkazalo, da tudi tu ne bo nič. Nato nam je Aleš S. po spletu okoliščin uspel zagotoviti kontakt jamarja iz Ankare, ki nas je poklical uro pred odhodom.

 

23.4. je bil dan, ki smo ga vsi nestrpno pričakovali. V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali pred društvenimi prostori, kje smo v najeti kombi začeli tlačiti opremo. Odhod je že po tradiciji začel z skodelico kave, tokrat smo si izbrali gostišče Furman, kjer se je odprava uradno začela. Prvi voznik je dejal, da bi kombi rad preizkusil voziti za 15 minut, a se je to kasneje zavleklo in se je čas raztegnil na 20 ur, tako da smo se že naslednji dan vozili po Turčiji. Klicali smo kontakt v Ankari, da smo 2 uri pred mestom in se peljemo proti severu države. Takoj nam je posredoval mesto srečanja (Safranbolu) in telefonsko številko lokalnega jamarja. Le to se je kasneje izkazalo za komplikacijo, saj je kljub dobri angleščini z naše strani, na drugi strani mobitela vztrajno sledil odgovor, »no speak english«… Po krajši telovadbi in malo sreče nas je šef naključnega kafiča iz mesta Safranbolu peljal do našega gostitelja.  Od tu naprej je bilo lažje, saj smo se lahko pomagali tudi z rokami, kasneje pa smo celo dobili prevajalca.  Spoznali smo celotno jamarsko ekipo in se za drugi dan domenili o obisku jame. Stvari so v Turčiji malo bolj zakomplicirane, saj smo morali za obisk jame dobiti dovoljenje policije in spremstvo.

Zvečer smo se usedli za mizo in ob obvezni »šalici« čaja razglabljali o načrtu za naslednji dan. Ker v Turčiji ne poznajo enotnega katastra, je lokalni vodič načrt jame narisal na roko, ki se je kasneje izkazal za zelo slab približek pravi situaciji. Turk nas je zjutraj v spremstvu prevajalca peljal do vhoda, kjer smo se začeli opremljati. Sam je bil oblečen v raztrgane kavbojke in volneno jopico, v rokah pa je nosil svetilko. Ob njem smo se počutili da z opremo pretiravamo. Trmasto smo vztrajali, da vsaj prevajalec vzame našo opremo, saj je bil brez vsega. Bulak mencilis cave je v začetnem delu opremljena za množični turizem, po 500m pa se začne del, ki je namenjen avanturističnem delu obiskovalcem. Sprva smo po jami bolj kot ne tekli, saj so nas domačini testirali, da nismo le razvajeni evropejci. Prijateljske vezi pa so se počasi začele plesti in vzdušje se je spremenilo. Pri 10m previsni stopnji smo se začudeni ustavili, saj nam ni bilo jasno kako bo vodič nadaljeval. Stopnjo smo opremili in nadaljevali pot. Kasneje smo iz pogovora razvozlali skrivnost , stopnjo preplezajo na roke.  Po 3 km smo ekskurizijo končali na delu, kjer pot tabo buči deroča reka, sam pa moraš nadaljevati pot po blatnem lijaku. Vsak bi tu napel prečnico, a to našega prijatelja Kemala ni motilo, saj se je tu počutil kot doma. Večinsko smo se odločili, da z jamarijo za ta dan zaključimo.

Po še eni prespani noči v šotoru  na terasi gostilne, kjer so nam družbo delali gostje, smo se odločili, da se odpravimo naprej. Z Capitanom, možakom blizu 60 let očetom jamarskega društva mesta Safranbolu smo odšli v bližnjo jamo pod imenom Sugar cave. Pot nas je vodila po norih cestah, pred nami so gredali s stroji, nasipali pesek in šele po 4h urah smo prišli do lokacije od koder smo še uro hodili peš. Prečili smo deročo reko in končno prispeli na vhod.  Jama je znana po svojem kičastem okrasju in dimenzijah. Odkrili smo 400m dolgo galerijo, ki vodiču od prej ni znana. Nažalost ne vemo če je nova, saj v Turčiji ne poznajo enotnega katastra in je dokumentiranje jam na severu  države še v povojih. Capitan nas je presenetil, saj je za svoja leta zelo aktiven možak poln kondicije in življenskih izzivov. Popeljal nas je do 50 km oddaljenga kraja Bartim ob črnem morju. Prepričali smo se da je res črno, saj je bila že noč in poizkusili smo lokalne specialitete. Ribe pečene v lešnikovem olju, ki bi jih priporočal vsakemu, ki ga kdaj zanese v tiste kraje. Turki so poznani po svoji gostoljubnosti, tako da smo zopet prespali na super lokaciji. Seveda je vsakega gosta enkrat dovolj, tako do smo se ob večkrat ponovljeni frazi »No time…« poslovili in odpeljali proti Ankari.

Prvič smo si lahko vzeli nekaj časa zase, tako da smo poizkusili kebab, raznovrstne oreščke in opazovali prebivalstvo pri vsakodnevnih opravilih. Vse poteka po točno določenem vzorcu, z našimi oranžnimi softshelli pa smo pritegnili kar nekaj pogledov. Zopet smo poklicali naš kontakt v Ankaro. Tulga je član kluba MAD , ki je eden večjih tovrstnih združenj v Turčiji. Povedal nam je naslov štaba in omenil, da imamo srečo, saj je ravno na ta dan sestanek. V 4,5 miljonskem mestu smo imeli manjše težave z navigacijo, tako da je naša tehnika »karto čitaj in seljaka pitaj« zatajila. Poslužili smo se GPS, ki nas je pripeljal direkt na parkirišče. Z kolegi iz prestolnice smo se takoj ujeli. Člani so v večini akademiki, ki se ukvarjajo z delom na višini in jim je želja po raziskovanju zapisana v očeh. Imajo kataster in opremo, ki bi jim jo lahko zavidal vsak. Tu je jamarstvo na najvišji možni ravni in to lahko pokažejo tudi z svojimi uspehi pri raziskovanju jam. Ambasador dobre volje, kozarec piva, nam je zagotovil večerni ogled Ankare. Za sovoznika se je ponudil Hakan, ki pa nam je po prezentaciji slik povedal odlično novico. Dosegli smo tolikšno zaupanje, da so nam odstopili prostore društva, kjer smo lahko prespali.

Ekspedicija se je odvijala super in dobil smo tudi napotke o nadaljevanju poti, ter kontakt jamarke Meltem iz Antalije. Naslednji dan smo si vzeli dan za turizem. Ogledali smo si podzemno mesto, ter naravne stebre v pokrajni Cappadocija. Krajina je zaradi zgradb izdolbenih v tuf in svoje burne zgodovine zelo zanimiva.  Turizistov tu ne manjka, presenetila pa nas je slovenski dober dan. Izkazalo se je da je imela gospa iz Avstrije, prednike iz Vipave. V tekoči slovenščini smo malo pokramljali, nato pa je bil že čas za odhod. Odpeljali smo se proti jami Altbešik, z zanimivim vhodom in smaragdnim jezerom pred vhodom. Preizkusili smo preplezati 40m visok slap, za katerim je še večji del jame. Nažalost smo imeli premalo opreme za uspešno nadaljevanje. Svoje razočaranje smo si potešili z soteskanjem, ter tako napolnili baterije. Zjutraj smo se domenili za sprejem v Antaliji, kjer smo se dogovorili za jamarski vikend.

Po hitrem skoku v morje, tokrat Mediteransko, smo se odpeljali do jame Kocein. Ima ogromno dvorano in 40m visok steber. Na vhodu so še za časa bizanca imeli utrjeno postojanko, katere ostanke se še vidi. Z kolegom sva imela srečo in med skalami odkrila ohranjeno antično amforo. Nažalost je vsebina že pred časom izginila. Lončevino sva pustila v jami, saj imajo v Turčiji strog zakon o arheologiji. Izbrali smo preočitno lokacijo za spanje, tako da so nas kmalu zmotili možje postave. Brez Turških kolegov, bi nam trda predla. Bili smo na sredi odprave in za cilj smo si izbrali 100m globoko brezno. Pridružili so se nam študenti univerzitetnega jamarskega društva BUMAK. Imeli so opremo, a malo manj znanje, tako da nam je ekskurzija vzela večji del dneva. Spletlo se je prijateljstvo in kmalu je padla ideja, da se pomerimo v malem nogometu. Srčno smo zastopali Slovenske barve, a je bilo več ali manj vse jalovo. Z svojimi akcijami v stilu lige prvakov so nas potolkli in lokalci so slavili zmago. Še sedaj ne vem kako nam je uspelo in kdo je dal idejo, vendar se nas je kmalu v našem kombiju stiskalo 14 oseb, ki so se na vso moč zibali na ritme glasbe. Policisti se za nas niso zmenili in po centru Antalije smo se peljali na plažo, kjer smo imeli družaben večer. Med drugim smo imeli tudi jamarske olimpijske igre. Za popoln večer pa smo zopet imeli srečo z prenočiščem saj smo prespali v elitnem domovanju Meltem & Josufa.

Zjutraj nas je sicer predramil pogled na nizkoletečo letalo Boeing, ki je grozilo da se bo zaletelo v blok v katerm smo bili. Po poslavljanju smo se odpravili proti domu. Pot nas je vodila po Turškem podeželju in vsakih 100 km nas je presenetilo kaj novega. Omeniti moram predvsem zanimive lokacije za prodajalnice čaja in ostalih prigrizkov. Najbolj mi je ostala v spominu tista, kjer so čaj prodajali ob avtocesti na odstavnem pasu. Z lesom zbita ploščad, kjer si lahko na odstavnem pasu z užitkom jedel, medtem ko so mimo tebe noreli avti z več kot 100 km na uro.  Pot smo vsake toliko prekinili z postankom na zanimivih lokacijah. Obiskali smo Pamukale, kjer je z apnencem obogatena voda naredila metrske ponvice, pogled pa si lahko spočiješ na pomanjkljivo oblečenih evropejkah. Videli smo turške »piramide«, več kot 100m visoke hribe piramidalne oblike, ki burijo domišljijo lokalnemu prebivalstvu. Večji del fantazij o zakladu v sredici, je prekinil vladni projekt, saj je čez sredino naredila avtocesto.  Čez Čenakkale smo šli na trajekt do Eceabat, ter se tako izognili kaosu na mostu čez Istanbul, ki smo ga izkusili na poti v Turčijo. Pet pasovnica se zoži na tri vozne pase, naenkrat vozniki naredijo štiri in ob tem ne pozabijo hupati kot nori. 

Na poti čez Bolgarijo smo se odločili da se ustavimo v jami Jagodinska preštera, ki je zraven mesta Smolyan. Spoznali smo lokalne jamarje in dobili njihove kontakte. Na prelazu nas je presenetilo sneženje, vožnja nasploh pa je bila zaradi slabo označenih križišč prava burleska. Iz Bolgarije smo se v enem dnevu pripeljali do Slovenijo. Za uraden konec in povzetek vtisov smo se ponovno ustavili v Furmanu in tako po 6400 km prevoženih kilometrov uradno zaključili Turčijo 2011.

 

Cilj odprave, da navežemo stike z Turškimi jamarji in utremo pot nadaljnjim sodelovanjem je bil dosežen. Prebivalstvo je bilo zelo prijazno, gostoljubno in slabih izkušenj nismo doživeli. Za naslednje leto imamo v planu podobno ekspedicijo, tokrat na raziskovalen tabor v gorovju Tauren, kjer so Turški jamarji še posebej aktivni. Zahodu države smo so izognili, saj meji na zelo pestre dežele in se tudi lokalci tega dela izogibajo. Predvidevajo, da imajo v Tučiji 50000 jam, od tega je le 1500 raziskanih, tako da je država lahko jamarska meka.

To Turkish cavers:

Thank you for all your help and time!

 

Udeleženci ekspedicije: Tomaž Svet, Luka Zalokar, Damjan Intihar-Brnte, Uroš Frlan, Marko Matičič, Marjan Turšič-Manjana, Matej Zalokar

Srečno,

Zalokar Matej, JD Rakek