Jamarsko društvo Rakek

1957

sestanki

Sestanki JD Rakek so vsak petek, s pričetkom ob 21.00 v prostorih bivšega sodišča na Rakeku. 


 

Jamarski krožek JD Rakek vsako sredo. Več na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..

Naj fotka

Iskanje

Zgodovina društva - PETINPETDESET LET JAMARSKEGA DRUŠTVA

Slika 1: Mirjam Jenko in France Habe v Zelških jamah. Foto: Arhiv JD Rakek

V letu 2012 Jamarsko društvo Rakek praznuje petinpetdeseto obletnico delovanja. Razmeroma visoka številka obletnice zahteva, da sedanje delujoče članstvo društva zapiše čim več pomembnih trenutkov iz društvenega življenja in se tako vsaj malo zahvali generacijam neutrudnih in pogumnih rakovških jamarjev.



 

V avgustu 1957. leta se je pod vodstvom dr. Franceta Habeta (Slika 1) sestal iniciativni odbor za ustanovitev jamarskega društva na Rakeku. Sprva so bili v odboru in kasneje v speleološki sekciji predvsem Rakovčani, ki so bili člani DZRJ Luka Čeč iz Postojne. Še isto leto organizirajo prvo društveno odpravo v tujino, v Grotta Noe v Italiji. (Slika 2) Nekaj mesecev kasneje, 17. januarja 1958, se sestane ustanovni občni zbor Speleološke sekcije Rakek pri Turističnemu društvu Cerknica, leto kasneje pa prične z delom na osnovni šoli jamarski krožek. Ustanovni člani Speleološke sekcije Rakek so bili: dr. France Habe – predsednik, Niko Grbec, Lado Frelih, Andrej Galanti, Marjan Debevc, Vojo Rajčevič, Andrej Rebec, Anton Černe, Tone Založnik, Franc Rovan, Franc Stržaj, Leopold Rogelj, Srečo Rychly, Leopold Frelih, Miro Lekšan, Franc Šemrov, Štefanija Rovan, Anton Gornik in Marjan Valenčič pa so bili člani. Malo kasneje so se jim pridružili še France Šušteršič, Marijan Šušteršič in Janez Rebec. 

Slika 2: Pred vhodom v Grotta Noe leta 1957. Od leve: Andrej Galanti, italijanski jamar, Vojo Rajčevič, Leopold Rogelj, Anton Černe in italijanski jamar. Foto: Anton Černe

Slika 3: Ekipa, ki je posnela v tehniki normal 8 film »Ogled Zelških jam«. Od leve:  Franc Rovan, Leopold Rogelj, Franc Stržaj, Srečo Rychly, Anton Černe in dva člana iz DZRJ Luka Čeč iz Postojne. Foto: Anton ČerneNa začetku posvečajo največ pozornosti sistematični raziskavi Ivanjske rebri in Trojnega brezna, kateremu namerijo globino 110 m. V letu 1963 pričnejo z raziskavami Zelških jam, kjer že naslednje leto minirajo in odprejo umetni prehod iz Zelških jam na površje. Ob tem posnamejo o jamah krajši film in izdajo prvo številko Podzemnega Raka. (Slika 3)  

Aktivnosti sekcije prerastejo njen okvir, zato 1. decembra 1965 ustanovijo člani sekcije Jamarski klub Rakek. Prvi predsednik postane Vojo Rajčevič, blagajnik pa Marija Orel, ki je to funkcijo opravljala vrsto let. Težišče delovanja je usmerjeno v Zelške jame in vrsto manjših  jam v Rakovem Škocjanu. Leta 1967 si v kabinetu šolske tehnične delavnice uredijo klubski  prostor, ki nudi domovanje do leta 1971.

Slika 4: Medklubska akcija v Predjamo leta 1973. Od leve: Milan Čekada, Jaka Jakofčič, Zoran Trošt, Miro Lekšan, Boštjan Demšar in Leon Drame. Foto: Brane BombačLeta 1969 prevzame vodenje kluba Zoran Trošt (Slika 4). V delo društva se prične uvajati novo plezalno tehniko, glede na takratne razmere pa člani izdelujejo plezalno opremo tudi sami. Izide naslednja številka Podzemnega Raka, težišče raziskav pa prenesejo na Bloško planoto. To je tudi tretje leto, ko se društvo zazre v tujino in organizira drugo odpravo na Poljsko, prva odprava na Poljsko je bila leta 1966 (Slika 5).Slika 5: Udeleženci prve odprave na Poljsko: Od leve: Vojo Rajčevič, Branka Kovač, Danimir Mazi, Janez Rebec, Franc Rovan. Foto: Ljubo Pirc

V letu 1972 prevzame predsednikovanje društvu Bombač Brane (Slika 6), dejavnost pa se razširi na obsežna področja Snežnika, kamor člani društva zahajajo še dandanes. To je tudi obdobje, ko se vse bolj uveljavlja vrvna tehnika in stare dobre »Lojtrice« romajo v arhive ter prihaja nova generacija zagnanih rakovških jamarjev. (Slika 7) 

 V letu 1975 se društvo preseli v nove prostore pri Domicelju, v katerih domuje vse do leta 1998, ko se mora zaradi denacionalizacije preseliti v prostore bivših vojašnic na Rakeku. Ker je bilo območje vojašnic namenjeno industrijski coni so se leta 2005 preselili v prostore bivšega sodišča na Rakeku, kjer je občina Cerknica, zelo pohvalno, namenila prostore za delovanje različnih društev.  V vseh teh letih so klubski prostori prijetno domovanje številnim generacijam mladih Rakovčanov, ki so svojo dušo zapisali raziskavam kraškega podzemlja. Po drugi strani pa se v klubskih prostorih porajajo bogata knjižnica, kataster jam, ki so jih raziskali društveni člani in lasten arhiv.

Slika 6: Pred Križno jamo leta 1972. Od leve: Slavko Valenčič in Brane Bombač. Foto: Brane Bombač   Slika 7:  Podmladek društva v Zelških jamah leta 1975. Od leve: Igor Pirc, Darko Bombač, Brane Šivec in Bogdan Urbar. Foto: Brane Bombač

Magični jamarski Olimp – globino – 1000 m v francoskem breznu Pierre Saint-Martin doseže leta 1981 Tone Ileršič. S tem postavi temelje, ki si jih v takratnih časih niti zamisliti ni bilo. Ko smo se leta 1985 odpravljali na prve plašne raziskave v Kaninsko pogorje, si niti predstavljali nismo, da Tonetova dosežena globina – 1333 m predstavlja le predhodnico nečesa velikega. Preteči sta morali dolgi dve desetletji. Dne 27.12.2002 so: Aleš Štrukelj, Janez Puc in Mitja Mršek dosegli novo rekordno globino – 1502 m najglobje slovenske jame Čehi 2. Ob razopremljanju jame, dne 15.2.2004 pa je dno Čehi 2 dosegel še Luka Zalokar. Istočasno je Damjan Intihar dosegel - 1370 m, Janez Homovc – 1245 m, Matjaž Mršek – 1100 m globine. Skupaj s Tonetom Ileršičem predstavljajo v društvu skupino »- 1000«. Ob tem lahko rečemo, da je JD Rakek eno redkih društev v Sloveniji, ki se lahko pohvali, da je toliko članov prestopilo to magično mejo. To pa kaže na pravilnost usmeritve in vložene napore mnogih generacij.

Slika 8: Leon Drame na začetku jamarstva. Foto: Brane BombačPotem, ko leta 1983 društvo pridobi prvo vozilo, srečujemo njegove predstavnike na številnih meddruštvenih akcijah in simpozijih. Društvo vse aktivneje posega v politiko Jamarske zveze Slovenije. Drame Leonu (Slika 8), ki sprava zastopa društvene interese v tej krovni organizaciji, se kasneje pridružijo še Bogdan Urbar, ki JZS predseduje skoraj štiri mandate, Drole Franjo, ki je poleg komisije za varstvo jam pri JZS vodil kasneje še 17 let službo za izobraževanje pri JZS in Luka Zalokar, ki je bil dva mandata član predsedstva JZS. S tem je društvo nenehno v vrhu dogajanj na slovenski jamarski sceni.
  

Za svoje aktivno delovanje je društvo prejelo številna priznanja, med drugim ob svoji 30. letnici leta 1987 tudi odlikovanje Red zaslug za narod kot državno priznanje. Dobro in dolgoletno delo je nagradila tudi Jamarska zveza Slovenije saj je leta 2008 društvu podelila Zlati znak JZS.

Slika 9: Udeleženci prve slovenske odprave v Ukrajino leta 1990. Od leve stojijo: Beno Udovič, Tone Ileršič, Franjo Drole, Tomaž Ileršič, Leon Drame, Bogdan Urbar; od leve čepijo: Igor Benko, Matej Bajt, Emil Koban in Janez Homovc. Foto Janez HomovcSlika 10: Udeleženci prve slovenske jamarske odprave v ZDA leta 1998. Od leve stojijo: Janez Homovc, Tone Ileršič, Dušan Zwölf, Peter Žalec, Marjan Podobnik – častni pokrovitelj odprave,  Bogdan Urbar in Franjo Drole; od leve čepijo: Sebastjan Gantar, Mitja Mršek in Miha Ivančič. Foto: Ljubo Vukelić

 
 
 

Z letom 1990 se prične izredno odmevno delovanje društva na področju organiziranih odprav v tujino (Slika 9). Tega leta se je odpravila v ukrajinsko mesto Ternopil prva desetčlanska odprava, ki so ji nato sledile odprave Ukrajina 92, Krim 94, leta 1996 odprava v daljno Turkmenijo in Uzbekistan, leta 1998 prva slovenska jamarska odprava v najdaljšo jamo na svetu Mammoth cave (Slika 10) , leta 1999 pa odprava v drugo najdaljšo jamo na svetu Optimistično v Ukrajini. Sledile so še odprave: Amerika - 2003, Črna gora 2006 in 2008, Albanija 2009 in 2010, Turčija 2011. Večina odprav je bilo oraniziranih v sodelovanji z drugimi jamarskimi društvi. Predolgo bi bilo opisovanje vseh aktivnosti na teh odpravah. Odpravo Mammoth cave 98 je popisal vodja odprave Bogdan Urbar v knjigi V deželi jutrišnjega dne, ki predstavlja novo področje, v katerega so se spustili člani društva in na katerem naj bi sledile tudi knjižne izdaje klubske zgodovine in tudi opisa odprav v Ukrajino. Prav odprave so bile tisti motivacijski dogodek, ki so nenehno privabljale v društvo mlade iz Rakeka in okolice ter tako posredno prispevale k vrhunskim rezultatom doseženim v zadnjih mesecih.

 

Čez vso zgodovino JD Rakek posebno pozornost, generacije rakovških jamarjev, posvečajo raziskovanju Zelških jam. Z namenom najti povezavo med Zelškimi jamami in Karlovicami in ker društvo ni razpolagalo z dovolj usposobljenim kadrom za jamsko potapljanje je medse povabilo za inštruktorja, v tem obdobju zelo usposobljenega jamskega potapljača, Toma Vrhovca iz društva JK Železničar in NORIK SUB, ki je 7.5.1997 v pripravljalnem potopu preplaval 34 m globok in 150 m dolg pritočni sifon v Zelških jamah. Na raziskovalnih akcijah - potopih, ki so sledile temu prelomnemu dogodku, je bilo raziskanih in izmerjenih še 1580 m rovov, ki se vijejo proti Karlovicam. Pri teh raziskavah so sodelovali še: Peter Žalec, Dušan Zwölf, Alen Levinger iz JD Rakek in Igor Vrhovec ter Matej Mihailovski iz JK Železničar in NORIK SUB. Ob koncu teh raziskav so bile Zelške jame dolge 4742 m. Povezavo sistema Zelških jam in sistema Karlovic tako trenutno preprečuje podor pod udornico Šujica. Neraziskana razdalja med obema sistemoma znaša okoli 50 m po horizontali in med 10 in 15 m po vertikali.  Seveda so te akcije s svojim delom podprli tudi drugi člani društva. S tem so bili postavljeni temelji za razširitev dejavnosti še na eno področje – jamsko potapljanje. Prvotnim štirim usposobljenim potapljačem – poleg Petra Žalca, Dušana Zwölfa, Primoža Žalca in Alena Levingerja – so se ekipi pridružili že mnogi drugi, tako da je število naraslo na petnajst. S tem so društvu postali dostopni tudi najbolj skriti kotički kraškega podzemlja. Ker pa usoda nikoli ne počiva in je iz jamarskih vrst v začetku leta 2000 iztrgala glavno gonilno silo jamskega potapljanja, Toma Vrhovca, je tudi tovrstno raziskovanje v društvu precej zamrlo.

 

Slika 11: Marko Matičič poleg obetavnega dihalnika, ki kasneje dobi ime Razbita jama. Foto: Matej ZalokarDrug način reševanja problema povezave sistema Zelških jam in Karlovic je z iskanjem dihalnikov. V marcu 2008 je Marko Matičič našel obetaven dihalnik blizu 2000 jame. (Slika 11)  V preko 50 akcijah je Marko skupaj z Matejem Zalokarjem, Petrom Ileršičem in Miho Ileršičem uspel prekopati vse ožine in se spustiti do rovov, ki so jih leta 1997 raziskali potapljači. Mukotrpne akcije so potekale skoraj leto in pol, ko je 18.7.2009 uspel preboj v že znane dele. S tem odkritjem so Zelške jame podaljšali za 630 m tako, da je trenutna dolžina Zelških jam 5372 m. Zopet se je potrdil rek, da vztrajnost obrodi sadove.

Veliko zelo uspešnih akcij je bilo narejenih na območju Kaninskih in Rombonskih podov, predvsem v Breznu nad Koriti in Breznu Hudi Vršič. V slednjem so se: gonilna sila Mitja Mršek, Aleš Štrukelj, Ana Makovec in Peter Ileršič ustavili pred novim breznom na globini okoli 700 m. Veliko dela pa je bilo vloženega tudi v raziskovanju novih delov Logarčka pri Lazah in Javorniške jame. V slednji so 15.5.2011, Marko Matičič, Matej Zalokar, Uroš Frlan in Tomaž Svet uspeli priti do vodnega toka, ki teče iz Male Karlovice proti Kotličem v Rakovem Škocjanu. To odkritje je še en kamenček v mozaiku, ki bo v bodoče pomagal razjasniti zapleteno sliko pretakanja kraških vod med Cerkniškim jezerom in Rakovim Škocjanom. 

Na koncu velja omeniti še nekaj področij, ki so konstanta v delu jamarjev. V prvi vrsti velja omeniti nenehno skrb za izobraževanje in redno opravljanje izpitov za naziv Jamarski pripravnik, Jamar in ostale nazive o usposobljenosti pri Jamarski zvezi Slovenije, med člani z daljšim stažem pa je vse več članov vključenih v Jamarsko reševalno službo pri JZS, prisotni so v enotah za zaščito in reševaje občine Cerknica. Prav pri slednjem velja omeniti veliko zavzetost in požrtvovalnost članov v času poplav na Cerkniškem jezeru v jeseni leta 2000.

Na podlagi Zakona o varstvu podzemnih jam je pri Ministrstvu za okolje in prostor na seznam fizičnih oseb, ki so usposobljene za samostojno jamarsko dejavnost iz JD Rakek vpisanih 47 članov.

Veliko dela so člani vložili v izdelavo različnih jamarskih zapisnikov. Člani društva so do sedaj v Kataster jam pri JZS prispevali 489 osnovnih zapisnikov, kjer so navedeni kot samostojno društvo in še 77 osnovnih zapisnikov v sodelovanju z ostalimi jamarskimi društvi, skupaj 566 osnovnih zapisnikov od 10370 osnovnih zapisnikov kolikor jih je trenutno v Katastru jam pri JZS. Poleg tega je društvo oddalo še preko 1500 dopolnilnih zapisnikov za že znane jame.

 

Pri vsaki daljši zgodovini društva se spodobi, da se navede vsaj predsednike društva. V Jamarskem društvu Rakek so to funkcijo opravljali:

France Habe  – 1957 do 1964, Vojo Rajčevič – 1965 do 1968, Zoran Trošt – 1969 do 1971, Brane Bombač – 1972 do 1973, Zoran Trošt – 1974, Brane Bombač – 1975 do 1977, Ileršič Tone – 1978 do 1980, Bogdan Urbar – 1981, Leon Drame – 1982 do 1991, Franjo Drole – 1992 do 1993, Peter Žalec – 1994 do 2000, Dušan Zwölf - 2001 do 2004, Janez Puc – 2005 do 2006, Marko Matičič – 2007 do 2011, Damjan Intihar - 2012 do danes.

In kako naprej? Jamarske sanje so neminljive kot kraljestvo, ki ga obiskujemo. Sanje bodo s pomočjo prekaljenih članov društva  skušali uresničiti Nik, Jaka, Miha, Gašper, Gal, Samo in ostali, ki bodo našli sebe v dejavnosti društva . Vse je odprto, vendar je pod zemljo!

V zgornjem besedilu in slikah bo našel svoje delo marsikdo, vsem se zahvaljujem za dosedanji trud in posredovanje različnega arhivskega gradiva, ki sedaj bogati društven arhiv. Če kdo še kaj najde v svojih že rahlo zaprašenih škatlah in se to tiče JD Rakek ga naprošam, da to prinese v arhiv JD Rakek.