Jamarsko društvo Rakek

V luči dogodkov v začetku leta 2024 je odprava v Izrael odpadla in se je zaradi pomanjkanja časa za organizacijo pokazala potreba po jamarskem raziskovanju bližnjih destinacij. Sicilija se je znašla na tem seznamu, nihče pa ni vedel da poleg dobre hrane in ugodnega podnebja premore toliko geomorfološke pestrosti.

Tako nas je pot z vmesnimi postanki v Neaplju in ob ogledu Pompejev zanesla proti deželi pistacij. Uspešno smo se impersonirali za domačine in za nekaj cekinčkov ter dve kavi prijaznim ljudem imeli omogočen vstop na trajekt do Messine. Po dobri uri vožnje smo prispeli na 200 let staro domačijo, ki nam je naslednje dni predstavljala dom.

Gostitelji so nas pričakali z večerjo, mi pa smo se kot gurmanski amaterji, zagnali v predjedi kot svinje v buče in zadali želodcu kulturni šok že prvi večer.

Tretji dan se je odprava že malce jamarsko obarvala. Pričeli smo z lahkotnim trekom skozi dolino Bove, naslednja postojanka pa so bili lavini tuneli. Eden od članov je imel tak presežek energije, da se je vrnil h kombiju po jamarski pas, za katerega se je izkazalo, da je ostal doma. Kljub vsemu smo se znašli in mu tovariško (kot se za jamarje spodobi) omogočili dostop v kiparski muzej najvišjega evropskega vulkana - Etne.

Tako smo nadaljevali pot v podzemlje in z vsakim korakom je občutek, da smo zakorakali v Had, naraščal. Misli so ubrale primerjavo s kraškim podzemljem, namreč tudi tu je faktor čas, vendar ne pri sami formaciji, temveč v omejenem roku obstoja. Vedno je vprašanje časa, kdaj bo naslednji tok lave ubral pot najmanjšega upora in se zlil v že obstoječe tunele ter jih preoblikoval do te mere, da ostanejo zgolj spomin izbranih posameznikov. Polni novih vtisov smo varno prilezli na površje in se odpravili na pokušino konjskega mesa v Catanio, po katerem mesto tudi slovi. Ob večerji smo z vodičem Marcom dorekli načrte za sledeči dan; tu je prišel do izraza biološka ura Sicilijancev, kajti odredili so ljudem prijazno uro bujenja in ne barbarsko uro sredi noči, kot smo vajeni mi (6 zjutraj).

Polni elana smo se odpravili na pot proti domovanju plemena Sicelov v železni dobi – kanjonu Cavagrande.  Imeli smo se priložnost sprehoditi čez njihove dnevne sobe, spalnice in grobnice obdane s čudovitimi naravnimi okni v apnenčevih stenah. 

»Parceli« pa vrednost še danes dvigujejo kristalno čisti bazeni, ki prehajajo v kaskadne brzice, te pa so nam bile v veliko veselje. Očiščeni celodnevnega pota smo se podali nazaj proti kombiju, ki je v tem času postal žrtev vandalov.  

Naslednje jutro je bilo v zraku še vedno zaznati razočaranje prejšnjega dne, vendar smo kaj hitro pozabili nanj, ko smo izvedeli, da nas čaka raziskovanje jame formirane v sadri.  Kot se za tak biser spodobi, je lokacija zaupna, dostop do nje pa bi mladim mačkom nagnal strah v kosti.  Uspešno smo priplezali do vhoda v jamo, ki že na vhodu poplača ves trud, saj se v sadri vijejo mehke obline, kot bi jih rezbaril kak mojster.  Po napredovanju v ozkih rovih smo prišli do sobane okrašene s kristalnimi kopučami kristalov sadre, ki so viseli s stropa kot uvula prazgodovinske pošasti.  Tu se je nato odvijala fotografska akcija, ki je bila tudi namen te odprave.

Ob povratku iz jame, smo imeli čas občudovati skladovite plasti odložene sadre, ki so se lesketale v popoldanskem soncu. Lepota prizora dokaj hitro zavede obiskovalca in zataji grozote, ki so se dogajale na tem območju. Namreč žveplo, ki je sestavni del mineralnih tvorb, ki smo si jih ogledovali znotraj jame, je bil tudi vir trpljenja generacij tamkajšnjih prebivalcev. Ti so bili zaradi nenadne potrebe po dotični mineralni surovini konec 18. stoletja prisiljeni v rudarsko aktivnost pod nečloveškimi pogoji, prizaneseno ni bilo niti otrokom.
Zapuščene stavbe in opustošeno območje pa predstavljajo nič kaj glamurozen spomenik takratnemu obdobju.

V duhu rudarjenja smo naslednje dni obiskali še rudnik pucolana, ki je bil prepreden z ostanki črepinj keramike, ki so pričali o rušilni moči narave, saj je lava čez noč presenetila prebivalce in jim obrnila življenje na glavo.

Tako nam je hedonistična mentaliteta Sicilijancev postala bolj smiselna, ker se nikdar ne ve kdaj jim bo narava prekrižala načrte. Očitno je, da Etna predstavlja velesilo, ki usmerja tok njihovih življenj, domačini pa so se naučili živeti s tem.

Da nismo vulkanizma povezovali zgolj z razdejanjem, ki ga pusti za seboj, smo se odpravili na ogled soteske Alcantarra, kjer so se bohotili bazaltni stolpiči, nastali ob ohlajanju bazaltne lave.

V duhu našega slovesa, nam je lastnik domačije dal priložnost zaužiti plodove rodovitne vulkanske zemlje. Tako smo domov prinesli kar nekaj deset kilogramov pomaranč, limon in oliv, zraven pa so se pritihotapile še zaloge maščobnih oblog. Lahko bi rekli, da je bila odprava uspešna na več nivojih.

člani odprave: Damjan Intihar - Brnte, Ivan Najger, Viki Gornik, Anja Pirc, Matej Zalokar 

Napisala: Anja Pirc

Forografije: Matej Zalokar