Jamarsko društvo Rakek

Na letošnjem prvomajskem taboru smo si za začasni dom izbrali Matajur. Motivirani posamezniki so bazo postavili že v četrtek, ostali pa smo se jim pridružili v petek. Preveč natovorjeni za običajne pohodnike, smo se podali v hrib z vso opremo in zalogami hrane za 3 dni. Nikakor nismo mogli vedeti, da bomo imeli tako gostoljubne sosede (lovce) in da bo potem potrebno polovico hrane odnesti nazaj v dolino.  Fuzija tolminskih in prekmurskih sil je poskrbela za kulinarično pestrost. Po napornih terenih nas je čakala potica, odojek, sušene mesnine in sir, domače vino ter raznorazne 'rcnije. Kdo bi si mislil, da so jamarji in lovci lahko tako dobra naveza. 

V petek je prva skupina že iskala nove jame na vzhodnem terenu. Drugi pa smo se po improvizirani malici odpravili v brezno Marjana Vilharja, ki že na začetku preseneti, saj se je potrebno splaziti čez ožino, nato pa se odpre žrelo dimenzij 5x5. Do dna je 142 m, obeta pa se tudi nadaljevanje, ki se ga je raziskovalo tekom te akcije. Takoj je opaziti, da je to visokogorska jama, saj je bolj robustna in hladna. Že sam spust je doživetje, na dnu pa nas je očaral pogled na tektonski prelom, ki nas opomni na moč narave in človeško minljivost. Zadovoljni z uspehi, smo se odpravili še pogledat novo brezno v bližini. Človek ne ve, kaj je to strah, dokler se ne zave, da je pustil več craft piv na milost in nemilost takšnim in drugačnim živalim. Tako smo hitro pobrali šila in kopita in se vrnili proti taboru. 

V soboto smo se ponovno razdelili v dve skupini in se podali razgibanemu terenu naproti. Nismo pa iskali zgolj jam, naš tovariš je namreč nekam odtaval in ni bilo sledu o njem. To je seveda že stalna praksa in smo čas iskanja izkoristili, da se okrepčamo, saj je do sedaj še vedno našel pot nazaj. Tudi iz Italije dan prej.
Po treh urah preverjanja točk, kjer bi se lahko nahajale potencialne jame, se nam je nasmehnila sreča. Z novo pridobljeno vnemo smo se lotili opremljanja, dokler nas ni prešinilo, da je to le drugi vhod že včeraj raziskane jame, ki jo je naključno našel eden izmed članov druge skupine. Tako smo se zopet natovorili in se podali proti skalnatemu terenu, ki je postajal čedalje bolj neprijazen, zato smo bili še toliko bolj navdušeni, ko smo naleteli na čistino. Tam smo na dan privlekli vse zaloge hrane, nato pa si privoščili še akademskih 15. Mati Zemlja in njeni prebivalci so nam dali vedeti, da jim že presedamo, tako da smo bili primorani z nadaljevanjem prečesavanja terena. Našli smo brlog, ki se po velikosti ni kvalificiral za jamo, saj ni presegal 7m dolžine. Počasi smo že izgubljali upanje, ko smo naleteli na vodoravno snežno jamo, skrito med smrekami in grmovjem. Lepoto le-te je pudarjal kontrast med snegom in zelenim mahovjem, še bolj pa nas je pritegnil prepih, ki je vel skozi manjši rov zasut s kamenjem. Zaradi pomanjkanja časa in opreme, je ta podvig ostal za drugič. Občasne zaplate snega so otežile iskanje jam, tako da nam je bilo vsem po godu, ko smo pričeli polagoma prehajati nazaj v pogozdeno območje in krenili proti taboru, kjer so nas veselo pričakali naši novi prijatelji. Pozneje pa so se nam pridružili še naši svobodnjaki, ki jim ravno tako diši surova skala, vendar pod pogojem, da je suha. 

V nedeljo nas je že navsezgodaj pregnal dež in smo drugače izkoristili dan, kot smo si ga zastavili. Kljub temu smo ga dodobra izkoristili z ogledom Kobarida in okolice.

udeleženci: Člani JD Rakek in simpatizerji

Anja Pirc