Jamarsko društvo Rakek

 Podaljšani vikend zaradi prvega maja je kot nalašč za vsakoletni spomladanski tabor na Snežniku. Odhod se je tako kot po navadi začel s 15 minutno zamudo. Rakovčani ter ostali smo se zbrali pri Marku, kjer smo se napokali z opremo. Nato smo s 4 avtomobili krenili proti Mašunu. Utaborili smo se zraven koče, katero smo prijazno dobili od kolegov iz Postojne. Hitro smo se razpakirali in razdelili v dve skupini –mlajšo in še mlajšo ter hitro krenili na teren. Ta članek se bo osredotočil predvsem na »še mlajšo« ekipo.

29.4.2017

Do večine točk smo se pripeljali z avtomobilom, nato pa naredili nekaj korakov v hrib, da smo našli vhod. Prvi vhod je bil vhod velikih dimenzij in v srcu nam je kar zaigralo. To bo naš dan, danes bomo presegli sebe (kasneje smo ostali le pri treh novih jamah). Kakorkoli, vodoravna jama vhodnih dimenzij 10x5m nam je vlila energije. Hitro smo jo raziskali, izmerili in skicirali.
Naslednje točke v GPS-u nismo mogli registrirati kot jamo, saj je bila premajhnih dimenzij. Privoščili smo si kosilo- sirni namaz za predjed, prebranac za glavno jed ter jagodni puding za sladico. Vlili smo si novih moči. Pregledali smo še 3-4 lokacije in od teh registrirali le 2. Slabovoljni smo sloneli na avtu in se dogovarjali kam se bomo usmerili nakar Tine reče »O, lej medved«. Vsi smo pogledali na cesto in res, medved nas je gledal tako prestrašeno kot mi njega. Dovolil je še, da smo ga fotografirali, nato pa se je sam umaknil. Hitro smo se pobasali v avto in krenili naprej. Nista minili 2 minuti, čez cesto steče mama medvedka, za njo pa mladič. Brnte ustavi avto in mi radovedno opazujemo. Medvedka nas opazi in se v obrambo postavi na noge! Vedeli smo, da je čas, da jo hitro pobrišemo.
Po napornem dnevi smo se vrnili v tabor, kjer smo se okrepčali ter se pomenili z drugo ekipo. Našli so kar 6 novih vhodov. Torej 6:3 je delni izid v prid »mlajšim«. Kmalu smo legli k počitku.

30.4.2017

Zbudili smo se z Bogdanovo nezvonečo budilko. Na mizi zunaj nas je čakal še topel burek ter ostale dobrote rakovške pekarne, ki nam jih je prinesel Uroš. Po zajtrku nismo izgubljali časa in kaj hitro zagrizli teren z upanjem, da tokrat premagamo drugo ekipo.
Bingo! Prva točka na GPS-u predstavlja kar dva vhoda. Sta sicer že znana (na njih sta oznaki COGAC 3 in COGAC 4), vendar nista izmerjeni in registrirani. Tine jamo opremi, za njim pa se spusti še ljubljanski Miha. To je njegovo drugo brezno, vendar ni izgledalo tako, saj se je z njim spoprijel kot stari maček. Obe jami izrišemo ter se nato odpravimo k naslednji lokaciji. Spet brezno! Tine in Brnte raziščeta to jamo, jaz in Miha pa se odpraviva do naslednje lokacije, katero tudi izmeriva.
Po 4 novo najdenih vhodih si privoščimo kosilo.
Okrepčani se spravimo do naslednje jame. Gre za jamo poševnega vhoda, ki se nadaljuje v brezno skupne globine slabih 25m. Miha in Brnte se medtem odpravita do dveh drugih točk, ki se kasneje izkažeta za novo najdeni jami. Tako jih imamo že 7!
Dobimo se pri avtu, vmes še pomagamo izgubljenima Italijankama in odrinemo naprej. Sredi poti najdemo signal ter kontaktiramo domače, da je z nami vse v redu. Zadnja točka na GPS-u zaključi popolni dan, saj je tudi jama katero lahko registriramo. Torej 8 novih vhodov.
Polni ega se vrnemo v tabor, da se pohvalimo ostalim. Našli so le 3 jame, torej zmagujemo z 11:9. Vendar smo hkrati veseli, saj smo v 2 dneh odkrili vsega 23 novih vhodov. 3 sta dodala še Franjo in Šutko, ki sta jih iskala kar na lastno pest.
Še povečerjamo in najmlajši člani se odpeljemo domov. Faks in matura pa to. Ostali ostanejo še en dan.

Tabor je letos predvsem zahvaljujoč Lidar-ju prinesel veliko novih vhodov. Treba je le še izdelati zapisnike ?.

Srečno,

Aleksander Bajt

Udeleženci: Miha Černe (Ljubljanski fant), Tine Žnidaršič, Damjan Intihar-Brnte, Marko Matičič, Simon Hiti, Bogdan Virant, Peter Žnidaršič, Uroš Frlan, Franjo Drole, Leon Drame- Šutko, Aleksander Bajt