Odprava Lion 2015 - Kreta, 14.8. - 29.8.2015
Že od BSU-ja, ki je bila leta 2012 v Sloveniji, smo Rakovčani po zobeh vlačili odpravo na Kreto. Po pogledu na karto in ugotovitvi, da so tam tudi hribi in ne samo lepe plaže, katerih se marsikateri član ne spominja najbolje iz svojih študentskih časov. Dogovorili smo se z Grki iz kluba SELAS - Atene, ki organizirajo vsakoletno mednarodno odpravo v drugo najglobljo jamo v Grčiji, Levjo jamo (-1110m), in sklenili, da je skrajni čas da zapustimo hladno Slovenijo in odidemo v toplejše kraje. Na koncu, po vseh težavah z dopusti, se nas je nabralo pet, kar se je izkazalo za odlično, saj se je v kombiju odločno spalo celo med vožnjo.
V zasedbi Ana, Marko, Simon, Brnte in Uroš smo v petek popoldan 14.8. krenili na pot proti otoku, kjer so nas čakali jamarji še iz šestih držav (Bolgarije, Francije, Grčije, Hrvaške, Poljske in Romunije). Težav z vožnjo nismo imeli. Vozniki so se menjali, kilometri nabirali, pričakovanje pa naraščalo, saj je Marko okoli druge ure zjutraj predstavljal turistični program odprave. Z velikimi očmi smo prikimavali in začuda si ne skočili v lase, kot je običajna praksa na naših odpravah.
Naslednji dan popoldan smo prispeli v Atene, ki so bile zaradi praznika popolnoma zapuščene in o slavnem kaotičnemu prometu ni bilo niti sledi. Občutek smo imeli, kot da se približuje cunami in so vsi odšli v višje ležeče kraje. Ob 19:00 smo se dobili pri trajektu, kjer nas je čakal Stelios, ki nam je prinesel karte za trajekt. Naložili smo še Romuna Madžarskih korenin, ki sta 200km pred Atenami parkirala svoj prevoz v pred njima vozeči avtomobil. Avto je tako odšel na popravilo, onadva pa z nami dalje. Ko smo izvedeli, da sta povratnika na odpravi smo ju hitro zaslišali o vseh podrobnosti glede jame.
V nedeljo zjutraj smo prispeli na Kreto in krenili proti hribom. Avto smo parkirali pri cerkvici in zakorakali proti taboru, ki je od avtomobila oddaljen cca 3km zračne linije in 600 višinskih metrov (recimo temu Slivnica čez drm in strm). Običajno pot traja okoli 2 uri, mi pa smo si zaradi težav pri orientaciji vzeli tri :) .
Tabor je bil urejen v jami, sami pa smo po naši navadi sklenili, da bomo spali raje zunaj pod zvezdami, kjer ni potrebno prenašati glasnega dihanja 20 jamarjev. Ekspresno smo se vklopili in izvedeli, da jamo še opremljajo, ker morajo zaradi korozije vsako leto pobrati karabine in ploščice iz jame. Predlagali so nam, da se gremo aklimatizirati na -240m (ogrevalna postaja), kamor smo odnesli še gorilnik in hrano. Po šestih urah smo prišli nazaj na dan in prekleli marsikatero ožino.
Naslednji dan smo se napotili na -500m do bivaka, se preoblekli v neoprene in po reki navzgor dobrih 2km v dolžino do nekje -250m. Kanjon je neverjeten in ves čas višine vsaj 50m. Rovi levo desno in vprašajev hitro nismo več šteli. Na koncu velika dvorana, ki je imela ogromno helaktitov. Čast smo imeli poimenovati to dvorano božična dvorana. Naša naloga je bila v glavnem preopremljanje potrganih vrvi in kot smo ugotovili tudi uničenih karabinov (slavna fotografija, ko manjka več kot polovica karabina). Lahko rečem samo to, da karabin zdrži 90kg + neopren + transportno vrečo + osebno jamarsko opremo. Glavna nevarnost je, ko gledaš od spodaj navzgor takšen karabin, ne slutiš, kaj se mu je v enem letu preko zime dogodilo. Do njega pa praktično drugače, kot da se obesiš nanj ne moreš (ali pa še enkrat plezati slap). Skratka po trinajstih urah jamarjenja smo izmučeni prišli okoli 11 zvečer v bivak, kjer sta Hrvata že lepo smrčkala. Začeli smo kuhati in razbijati. Okoli ene ure sta se nas naveličala poslušati in odšla iz jame, mi pa spat in zjutraj ven. V jamo smo se odpravili še nekajkrat preopremljati različne dele in priključevati domofon, da prav ste prebrali napeljan je bil navadni domofon, ki je deloval bolje, kot večina jamskih telefonov. Ekipa na hribu je bila enkratna. Doživeli smo ogromno, zgodb je preveč, da bi pisal vse. Organizacija je bila skoraj perfektna. Ravno prav svobodna diktatura, da je vsem ugajalo. Le v kulinariki se morajo Grki še marsikaj navaditi od Slovencev. Mogoče bi bilo primerno, da JZS izda kakšno kuharico v angleškem jeziku z naslovom - "jamarska kulinarika na buget", saj v življenju še nismo jedli tako drage juhe, kot na tej odpravi. Kakšna štruca kruha je tudi manjkala, saj je naša štručka iz slovenije po enemu tednu v avtu bila še vedno bolj mehka od tistega kamna, ki mu oni pravijo kruh :). Žal nam ni uspelo povezati jame s sosednjo in narediti najgloblje jame v Grčiji, bo pa mogoče zaradi tega drugo leto ponovno razlog, da se odpravimo na dolgo pot, če bodo seveda ponovno organizirali odpravo.
Sledil je turistični del. Ogledali smo si Smario (najdaljši kanjon v Evropi), nekaj neverjetnih plaž, akvarij, ter seveda ni šlo brez gledanja starih Grških kamnov. Več pa v galeriji slik. Žal fotografij z jame nimamo praktično nič, jih je pa s turističnega dela toliko več.
Udeleženci: Ana Matičič, Marko Matičič, Simon Hiti, Damjan Intihar - Brnte, Uroš Frlan
Lep pozdrav,
Uroš Frlan.