Jamarsko društvo Rakek

Že lani, leta 2011, smo imeli člani Jamarskega društva Rakek odpravo v Turčijo, kjer smo navezovali stike z lokalnimi jamarji in z njimi obiskali nekaj jam. Tako smo spoznali veliko jamarskih navdušencev , ki so nas letos povabili, da se jim pridružimo pri raziskovanju jam v gorovju Taurus. Odpravo smo organizirali člani Jamarskega društva Rakek (JDRK) v sodelovanju s člani Jamarskega društva Železničar (JKŽ) in Mağara Araştırma Derneği (MAD). Cilj odprave je bil nadaljevanje raziskovanja najdaljšega sistema v Turčiji (6 km/-600m), navezovanju novih jam v sistem in iskanje novih vhodov.

Priprave na odpravo so potekale že več mesecev pred odhodom, saj je bilo potrebno urediti dokumentacijo in uskladiti termine. Letos smo imeli že nekaj izkušenj, veliko pa je pripomoglo tudi dobro sodelovanje s člani MAD in turško ambasado v Sloveniji. Seveda brez manjših zapletov tudi tokrat ni šlo. 14 dni pred odhodom v Turčijo so se turški jamarji odločili, da bodo prestavili čas začetka tabora za 1 teden. Zaradi planiranih dopustov smo bili prisiljeni obdržati dogovorjen datuma odhoda in tako smo morali višek časa nekako porabiti. Odločili smo se za daljšo pot do Turčije, čez balkanske države.

Tako se nas je kmalu skupinica šestih avanturistov podala na zanimivo pot. Z mislijo, da bomo že čez nekaj ur v Črni gori, smo se vozili po Jadranski magistrali. Pri Reki pa so nas ustavili policisti, ki so nas prijazno usmerili nazaj, saj je bila celotna trasa ob morju zaradi orkanske burje zaprta. Srečo smo poskusili po višje ležeči cesti, kjer smo ponovno naleteli na »modre angele«. Tokrat je bil krivec za zaprto cesto požar, ki je divjal ob cesti. Obrnili smo se in potovanje nadaljevali po avtocesti, kjer smo hitro nabirali kilometre, vse do ponovnega zastoja. Zaradi nesreče se je nabrala več kilometrska kolona stoječih vozil, tako da nam ni ostalo drugega kot upanje na to, da bomo do polnoči končno v naslednji državi. Pri kraju Imotski smo ujeli še zadnje sončne žarke in si ogledali Modro in Rdeče jezero. Jezeri naj bi nastali zaradi udora stropa jame. Zanimivo je predvsem Rdeče, saj ima več kot 200m visoke pečine. Globoko je čez 500m in ni v celoti raziskano. Sledila je nekaj urna vožnja po BiH. Cesta je bila šele v gradnji in zato še v precej slabem stanju. Vsake toliko smo presenetili čuvaje, ki so čez noč v avtomobilih pazili na gradbeno mehanizacijo. Nadaljevali smo do Črne gore, kjer nas je utrujenost le dohitela.

Po okrepčilnem spancu smo naslednji dan prestopili mejo Albanije. Asfaltno površino je zamenjal makadam, namesto črt pa so bili po sredini ceste postavljeni kamni.  Pot, ki  nas je vodila čez glavno mesto Tirano, je bila čez čas v boljšem času. Na kratko bi se promet v prestolnici dalo opisati kot urejen kaos. Na krožiščih so postavljeni policisti, ki bolj kot za izvajanje zakona, v praksi skrbijo za hitro reševanje sporov med posameznimi vozniki. Potrebovali smo kar nekaj časa in kriljenja z rokami, da smo našli pravo pot, ki nas je pripeljala do meje z Makedonijo.

Mejni prehod gre čez markanten prelaz, kjer se takoj po prečenju opazi drastično razliko med obema državama. Večer smo izkoristili za kratek postanek ob Ohridskem jezeru. V mestu je mrgolelo turistov z vseh koncev sveta, srečali smo tudi nekaj Slovencev. Bolj kot turistične atrakcije pa nas je zanimal burek in sladoled, ki je kljub kvaliteti nekajkrat cenejši kot pri nas.

Naslednja država po planu je bila Grčija. Na mejo smo prišli v poznih večernih urah. Tu so opozorili, da imamo 24 ur dokler se ne prijavimo v hotelu za spanje, drugače sledi sankcija. S težkimi matematičnimi izračuni smo ugotovili, da imamo časa več kot dovolj. Po globokem razmisleku smo se šele zjutraj spopadli z grškimi avtocestami. Vožnja je bila pravi užitek, saj je bila cesta prazna, vseskozi pa smo imeli pogled na Egejsko morje. Z mislijo na vse bližjo Turčijo časa za kopanje na žalost ni bilo.

Letos smo na turško mejo prišli v času popoldanske konice. Za prehod čez mejo smo potrebovali kar nekaj ur. Naleteli smo na manjšo težavo pri vožnji kombija JZS, saj so mislili, da je vozilo ukradeno. Za silo smo se jezikovno uskladili in šele po kombinaciji vztrajnega premetovanja papirjev, kazanja potnega naloga in nedolžnih pogledov iz vozila so nas spustili naprej.

Da bi se izognili Istanbulu, smo se odločili, da s trajektom pri mestu Çanakkale prečimo ožino Dardanele. Nadaljevali smo mimo Izmirja vse do Efesa. Efes je bilo v času Antike pomembno grško mesto. V času Rimljanov, okoli leta 100 p.k., je tu živelo okrog 250.000 ljudi. Znano je kot mesto, kjer je bil postavljen tempelj Artemidiji, eden od sedmih čudes antičnega sveta. V modernih časih so od mesta ostale le ruševine. Kljub temu, da je izkopanega le 16% celotne površine, je kraj ogromen in zelo zanimiv. Bolj kot ruševine pa so bile za moški del odprave zanimive turistke, ki so bile zaradi peklenske vročine (30°C+) temu primerno ob(s)lečene.

Sledil je krajši postanek v mestu Kaş, kjer smo si z morskimi kajaki ogledali potopljeno mesto Dolchiste. Mesto se je zaradi potresa v 2. stoletju potopilo 10 m pod morsko gladino. Ruševine so še danes lepo vidne. V izlet je bila vključena tudi hrana, ki je že naslednji dan, v kombinaciji z vročino, terjala svojo žrtev. Sledila je Antalya, kjer smo bili dogovorjeni, da se srečamo s prijateljico Meltem, ki smo jo spoznali na med lansko odpravo. Nočnemu spoznavanju mesta smo se odpovedali, saj smo bili že zgodaj zjutraj dogovorjeni s turškimi jamarji v 230 km oddaljenem mestu Bozkir.

Z jamarji iz Ankare smo se brez težav našli. Več komplikacij je bilo pri iskanju odprte restavracije, kjer bi lahko pojedli zajtrk.  V času Ramadana muslimani med sončnim vzhodom in zahodom sploh ne jedo. Člani društva MAD so se nekako uspeli dogovoriti z lastnikom lokala, da nam je odstopil prostor za obrok, kjer smo se lahko za nekaj časa usedli in uskladili plane za naslednji teden.

Odpeljali smo se na gorovje Taurus, kjer smo na višini 2200m postavili tabor. Makadamska pot je bila na planoto, kjer smo bili nastanjeni, speljana dve leti nazaj. Zaradi ceste so si pastirji, ki so bili nekoč nomadi, postavili preprosta bivališča iz kamenja, kritega s pločevino. Še pred petimi leti so na istem kraju stale pristne jurte, ki jih zdaj mogoče lahko vidimo le še v Mongoliji. Ob vsaki koči pa zdaj stoji vsaj en avtomobil. Ukvarjajo se predvsem s pašo drobnice. Kljub nadmorski višini je vode v izobilju, kar je bilo za nas, ki smo navajeni kaninskih razmer, pravo presenečenje.

Že isti dan smo postavili tabor 100 m od  vhoda v jamo Yalacik, ki je del 6 km dolgega sistema jam, trenutne globine -600m. Izmerjen je le glavni rov, saj se merjenju stranskega poligona izogibajo. Za hladno predjed smo se še isti dan odpravili raziskovat 40m globoko brezno, ki se konča z ledenim zamaškom. Po napornem dnevu pa smo ob odsotnosti svetlobne onesnaženosti lahko uživali še v pogledu na tisočere zvezde.

Vseh skupaj nas je bilo v taboru 20, zato smo se naslednji dan razdelili v tri ekipe. Pregledovali smo teren in raziskovali nove jame. Trenutni sistem raziskovanja je tak, da najdeš tekočo vodo in ji slediš do izvira oziroma ponora. Velika verjetnost je, da najdeš jamo, ki še ni znana. Tako smo mimogrede našli cca. 500m dolgo ponorno jamo. Dimenzije so velike, ustavil pa nas je blaten čep. Z malo truda, bi se dalo prekopati skozi in odkriti še veliko novega. A jam je v izobilju in kopanje še nekaj let ne pride v poštev. Težave pri raziskovanju povzročajo lokalni prebivalci, ki te jame uporabljajo za dobro rešitev problema s smetmi, saj voda stalno spira odpadke globlje in globlje.

V planu je bilo povezati jamo Cadir Cukuru v sistem. Najprej smo jamo opremili in naleteli na ujeto vodo. Zaradi tega smo v naslednji fazi v jamo vzeli čoln. Z njim smo napredovali do globine -200m, kjer je letos nastal sifon. Povezavo smo preložili na naslednje leto. Zanimiv je bil prehod, kjer je pihal orkanski veter. Izvedeli smo, da se ga ob suši sliši tako, kot bi prihajala parna lokomotiva. Višje v jami je veliko stranskih rovov, ki bi ob našem sistemu merjenja nanesli še nekaj kilometrov poligona.

Naslednja na spisku je bila jama Yellibel. To je ponorna jama, kjer se v kaskadah spuščaš do globine 250m. Na koncu je ožina, manjka pa le nekaj 10 m do povezave s preostalim sistemom. Preveriti bi bilo potrebno še višje ležeče povezave.

Z lokalnim prebivalstvom turški jamarji dobro sodelujejo. Imajo pa težave z dialektom in običaji, saj je Turčija tako velika, da se je jezik na različnih koncih države različno razvijal. Pastir Ahmed je mimogrede pokazal 5 novih vhodov v jame. Šele ko smo se povzpeli na bližnje vrhove, nam je bila jasna razsežnost celotnega gorovja Taurus in jamarskega potenciala. Jamarji so se omejili na področje veliko »le« 50 km², dela pa jim še za nekaj prihodnjih rodov zagotovo ne bo zmanjkalo.

Kljub temu, da smo se nameravali naslednji dan zaradi vremenskih razmer odpravili v dolino, smo se odpravili v zadnjo jamo. Pokazali so nam jo domačini. Jama se razteza na 2 strani in je v vsaj dveh nivojih. Trenutna dolžina glavnega rova je 1 km in ni videti, da bi se kmalu končala. Notri so tudi velike kosti, po pričevanju domačinov naj bi bile kamelje. Te so tukaj včasih s karavanami prihajale iz srednje azije. Vidno pa je plenjenje – izkopavanje po peščenih jamskih tleh za davnimi zakladi. Zaradi pomanjkanja časa smo bili prisiljeni raziskave prekiniti. Če gre soditi po vhodu, bo dela naslednje leto veliko.

Glede na to, da je bil zadnji dan na platoju, smo se veliko družili in pogovarjali. Med drugim smo izvedeli, kako je organizirano reševanje v primeru nesreč. Z nami je bil na taboru vseskozi vsaj en zdravnik, ki je imel na voljo dovolj materiala za manjšo operacijo. Imeli so dvoje nosil in vse potrebno za izvajanje vseh reševalnih manevrov v primeru nesreče. Jamarsko društvo MAD iz Ankare je eno izmed večjih v državi in je lahko zgled vsem ostalim. Vsi člani morajo iti vsaj enkrat na usposabljanju za jamarske reševalce.

Na taboru smo raziskali 15 novih jam in preko 1500m novih rovov. Postavili pa smo dobre temelje za nadaljnja sodelovanja s turškimi jamarji. Izvedeli smo, da je zelo dober teren tudi v Gruziji, ki ima velik jamarski potencial. Tam imajo naši novi prijatelji veliko znancev.

Naslednji dan smo se vračali, preostanek časa pa smo izkoristili za ogled slapov pri jami Yerköprü. Okolica je zanimiva zaradi tega, ker z apnencem bogata voda na površini ustvarja sigaste tvorbe. Tu reka pada preko 20 m globokega praga v atrij, ki je v resnici izvir druge, še večje podzemne reke. Reki se v bučanju združite in skupno nadaljujeta po dolini.  Ob mraku in zori pa naj bi po pripovedovanju jamarjev iz vhoda izletale gruče netopirjev.

Preostalo nam je le še to, da se pri Ankari od Turkov poslovimo in se odpeljemo proti Sloveniji. Tokrat smo izkoristili avtocesto in se kmalu znašli v Istanbulu. Gneče ni bilo, saj smo potovali ponoči. Meja z Bolgarijo pa je bila druga zgodba. Za prehod smo potrebovali nekaj ur. Ljudje so spali ob cesti, zanimivi pa so bili otroci in njihovi starši. Kolesa tovornjakov so vozila le nekaj centimetrov od rok spečih otrok. Mi pa smo imeli svoje težave. Nadobudni član se je »zakalkuliral« in pred mejo spil 4 kave v pločevinki. V kombinaciji s časom, ki smo ga preživeli na prehodu, je imel nemalo težav. Le ob usmiljenju carinika, ki mu je dovolil steči za bližnji grm, se mu je nasmeh zopet vrnil na obraz.

Nekako smo prišli do Bolgarije, sledila je Srbija, Hrvaška in končno Slovenija. Uspešno odpravo smo zaključili na tradicionalni pici, kjer smo že planirali naslednjo odpravo. Kam nas bo pot zanesla naslednje leto še ni znano, v Turčijo pa se bomo zagotovo še vrnili.

 

Na koncu bi se zahvalil Jamarski zvezi Slovenije za sponzorstvo v obliki vozila JRS. Tako smo prihranili veliko stroškov, ki bi drugače nastali. Sodelovanje z JKŽ in MAD je bilo več kot uspešno.

 

Udeleženci odprave: Miha Prudič (JDRK), Uroš Frlan (JDRK), Marko Matičič (JDRK), Matej Zalokar (JDRK), Mojca ZazulaVrviščar (JKŽ), Boštjan Vrviščar – Bole (JKŽ)

 

Srečno,

Zalokar Matej, JD Rakek