Jamarsko društvo Rakek

Sprva smo se na Snežnik želeli odpraviti že v petek, a nam jo je vreme zagodlo in smo vikend akcijo prestavili na sobotni termin.

Po sedaj že običajnih grožnjah voznikov s točnostjo in ustavljanju v pekarnah smo imeli standardno uro zamude že ob samem odhodu z dogovorjenega kraja, kjer naj bi se oba voznika in potniki dobila... tudi tukaj je prišlo do manjšega nesporazuma.

Na začetku smo se odpravili v velike jame, katerih lokacije nam je podal Franjo. Prva dva vhoda sta bila oddaljena cca 10m in sva z Mihom med opremljanjem in čiščenjem sten hitro ugotovila, da smo našli dva vhoda in bomo danes naredili sistem globine približno 40m s snežnim zamaškom. Sam sem na dnu svojega vhodnega brezna prišel do spoznanja, da ima Mihov vhod lepši dostop do globljih delov in sem svoj del jame hitro razopremil in se odpravil z ostalimi člani, z izjemo Tomaža, ki je pomagal Mihi raziskati in izmeriti prvi sistem, do novega gromozanskega vhoda. Tukaj nam je dih malo zastal, saj je bil vhod dimenzij Malega naravnega mostu. Po skoraj 30 minutnem trudu odstranjevanja grozečega debla ujetega v steni, smo obupali in se odločili vrv prestaviti za nekaj metrov, na bolj varno lokacijo. Na dnu smo naleteli na ledeni zamašek, ki nas ni nadejal z možnostjo nadaljevanja. Po nekaj prekopavanja in pregledavanja smo zaključili, da v kamnitih predelih jame ni nadaljevanja. Ostal nam je le še ledeni kanal v katerega se je pogumno podal naš el presidente Brnte. Po njegovih pričanjih, se po 10m ledenega tunela le ta umakne in naredi prostor za kamnito nadaljevanje. Žal je bil ledeni predel preozek za njegov preboj v nadaljne dele in bo jamo potrebno še enkrat obiskati s kakšnim večjim kladivom in ledenim fixom.

Po uspešnem začetku smo bil vsi polni energije in upali na uspešno nadaljevanje. Na poti na novo področje, kjer smo imeli že znane lokacije jam, smo se ustavili v že znani jami v kateri naj bi obstajala možnost nadaljevanja. Marko in Tomaž sta se odpravila raziskovati, ostali pa smo legli k popoldanskemu počitku. Iz jame sta sicer prišla z novico, da snežni zamašek ni več tako velik, vendar nadaljevanja vseeno nista našla v nobenem oknu. Na zadnjem pregledu terena, smo imeli nekaj težav z GPS tehnologijo, ki nas je po 1200m hoje (zračna razdalja) pustila 300m od vhoda v jamo in vzela vse upanje, da bi ta dan našli željen vhod.
Na srečo smo po poti našli še dve manjši brezni (cca. 10m in 20m), ki sta potešili razočaranje. Za zaključek dneva nas je razveselil še ogromen spodmol, ki je dal piko na i prelepi soboti.

Dan je bil dolg in noč se je hitro približevala. Ekipa se je uigrano in ekspresno utaborila in kasneje tudi okrepčala. Dva člana sta zaradi družinskih obveznosti zapustila prizorišče in se v poznih urah odpravila proti domu. Preostanek ekipe pa je začel z nažiranjem in stokanjem, da ne more več jesti. Ko so želodci prenehali s prejemanjem velikih količin dobrot, smo se prepustili gledanju ognja, zvezd in pričeli s štetjem ovčic.

V nedeljo smo počasi ustali ter se ponovno okrepčali. Odpeljali smo se na v naprej predviden teren in poskušali locirati dve izgubljeni jami. Eno 30m brezno smo našli brez težav. Drugo 10 do 15m globoko brezno pa je najverjetneje izgubljeno/zasuto, saj so na predvideni lokaciji samo sledi gozdarjenja in o izgubljeni jami ni nobene sledi. Po naporni hoji smo se odpravili proti domu in med potjo z grozo "občudovali" kaj je v nižje ležečih predelih postoril žled.

Udeleženci: Marko Matičič, Damjan Intihar - Brnte, Tomaž Svet, Miha Prudič, Simon Hiti in Uroš Frlan.

Lep pozdrav,
Uroš Frlan - JD Rakek.