Jamarsko društvo Rakek

Lansko leto ob takem času sva z Lukom odšla na potovanje po Filipiih. Ko sem Mateju povedala, na kateri konec sveta se odpravljava, je bil čisto navdušen. Pa mislite, da so to navdušenje povzročile lepe plaže, riževe terase in sončni zahodi? 

Malo že, predvsem pa je bil za to kriv razgiban filipinski podzemni kraški svet. Navdušenje in veselje sta bila tako nalezljiva, da sva na najin plan hitro uvrstila obiske jam. Malo sva iskala sama, nekaj namigov pa sva dobila od Mateja.

Za uvod v kraški svet Filipinov sva raziskovala arhipelag Bacuit na otoku Palawan, ki je mešanica tropskega krasa, peščenih plaž in smaragdnih lagun. Nadaljevala sva v okolici mesta Sabang, kjer sva se skupaj z mnogimi turisti zapeljala po »najdaljši« podzemni reki  (Puerto Princesa Underground River).

Najin glavni jamarski cilj so bile jame v okolici mesta Catbalogan na otoku Samar. V mestu sva poiskala lokalnega jamarskega vodiča Jonija (www.trexplore.ph), ki nama je predstavil nekaj okoliških jam. Odločila sva se za obisk jame Lobo (Lobo cave), ki sva jo izbrala predvsem zato, ker sva si želela ogledati vodno jamo in plavati v prijetno topli vodi tropskega podzemlja.

Že sama pot do jame je bila zanimiva in raznolika. Najprej smo se z rikšo peljali na drugi konec mesta, kjer smo presedli na jeepney, se nekaj časa vozili na njem, nato pa sta nas že čakala dva motorja. Na prvem motorju smo se peljali voznik motorja, Luka in jaz, na drugem pa voznik motorja in vodič z vso opremo. Na koncu ceste v manjši vasici se nam je pridružil še Jonijev pomočnik in skupaj smo se peš odpravili proti vhodu jame. Najprej smo hodili po razgledni poti med nasadi ananasa, a bolj kot smo se bližali vhodu v jamo, bolj je pot postajala strma, blatna in zaraščena.

Jamo Lobo je Joni odkril leta 2005, leto kasneje pa jo je podrobneje popisala italijanska jamarska odprava. Jama ima dva nivoja, zgornji suhi rov in spodnji vodni rov. Med opazovanjem rovov smo videli kapnike različnih barv in velikosti (velike, majhne, rjave, snežno bele, špagete, gobe, ponvice…), srečali kače, rakovice, kobilice in jate netopirjev, se plazili po ožinah, se spuščali po vrveh, opazovali brzice in slap ter veliko plavali. Po končanem ogledu jame, nas je pot najprej vodila navzdol po strugi, kjer nas je čakal fant z drevakom, ki nas je zapeljal po mirni reki, obdani z mangrovami,  bananovci in palmami vse do izliva v morje. Na poti nazaj proti mestu sva čisto po filipinsko zlezla na streho jeepney-ja in razmišljala, kako zabaven dan je za nama.

Obiska ostalih jam sta bila precej krajša in manj avanturistična.  Na otokih Camotes sva obiskala dve jami s podzemnima jezercema. Najprej sva si ogledala jamo Bukilat, ki je domačinom služila kot zatočišče med drugo svetovno vojno. Voda v jami je somornica, kar pomeni, da je jama povezana z morjem in ima plimovanje velik vpliv na globino vode v jami. Druga jama pa je bila jama Timubo, ki ima na dnu bister in relativno mrzel »bazenček« in je služil kot vir pitne vode.

Filipinsko podzemlje skriva še precej neodkritih biserov, ki čakajo na tuje jamarje. Podzemne lepote pred obiski domačinov namreč še vedno ščiti njihova vera, da v jamah živijo demoni. Ste že dobili idejo za naslednjo jamarsko odpravo?

Udelezenca Manca Štefan in Luka Klobučar.:)