Jamarsko društvo Rakek

Šini je že nestrpno pričakoval akcijo, saj si vsako lete okoli božiča želi obiska te najgloblje jame na dolenjskem. Če me spomin ne vara smo se še isti dan odločili da gremo do koče že en večer prej. Tako sem se moral kar podvizati, da sem prišel do Novega mesta v dogledni uri. Zbrali smo se pred njihovim društvom. Petra je prepričala še Mitja da nas popelje s terencem do jame. Od Novega mesta do jame smo imeli še panoramsko vožnjo. Ne vem kdaj sem si nazadnje ogledal Belo krajino okrašeno v lučke. Bolj ko smo se bližali jami, več je bilo snega na cesti. Kmalu smo vsi prisedli v Mitjev avto ter se zapeljali še zadnjih nekaj kilometrov proti koči. Nekaj metrov smo morali še zgaziti v celo do koče. Šini je zakuril in v trenutku smo že debatirali o jami. Za večerjo smo imeli vratovino in čevapčiče. Vam povem da se splača priti že zaradi večerje. Po dobrem spancu smo se zjutraj počasi, res počasi odpravili do jame. Šini je šel v jamo prvi, Petra za njim ter nato jaz. Že na vhodu sem ugotovil da se mi je naglavna luč pokvarila. Tako sem si na dnu vhodnega brezna že preklopil na rezervno luč. S Petro sva se na poti navzdol po jami ves čas pogovarjala, Šini pa je kar letel po jami. Vsake toliko je potreboval čik pavzo, ter malo pogledal nazaj če sva še v bližini. V akustični dvorani smo imeli krajšo pavzo. Se mi zdi da na poti navzdol nisem zares opazoval jame. Mogoče zato ker sem se veš čas spraševal kako slabo sem se pripravil za akcijo. Pri prvem bivaku sem si ogledal veliko družino netopirjev, v tej jami jih namreč kar mrgoli. Ko smo prišli na dno Game overja, to je na polovici poti do dna jame, sem ugotovil da se težji del jame začne od tu naprej. Počasi je vrv postajala vse bolj blatna in spolzka. Tudi ožin ni manjkalo. Med opazovanjem sidrišč sem opazil da so večino novih sidrišč in vponk porabili za Kaninske jame, ter jih za Čaganko primanjkuje. V teh delih jame nam tekoča voda večkrat prekriža pot. Stopnje so kratke, ponekod se spuščamo ob lepih slapovih, drugje pa ob suhi strugi. V bližini stopnje, ki se ji reče Pijavka, sem bil veš čas na preži da bi jo videl. Iskal in iskal sem pijavko, vendar brez uspeha. Kmalu smo prispeli do Bivaka II, kjer smo odložili odvečno opremo, ter si skuhali večerjo. Bil sem gost zato mi ni bilo potrebno prav veliko delati. Vse kar sem naredil je bilo da sem šel 10m zraven zajet vodo za makarone. Po dobri večerji smo se odpravili po vodoravnih delih Kalaharija do končnih delov jame. Tu jamar ugotovi, da imajo Novomeščani še raje ožine kot pa Rakovčani. Ponekod dobiš občutek tesnobe. Na koncu jame smo iskali nadaljevanje, katero se je skrivalo nekje v blatni luknji. Kamen je tu padel nekaj metrov v globino, vsaj tako je zvenelo. Na tokratni akciji nismo prišli v brezno, mogoče naslednjič. Blizu desete ure zvečer smo se odpravili nazaj do bivaka, kjer smo se pripravili za spanje. Pred spanjem sem omenil, da bi šel ven bolj zgodaj. S tem sem rahlo pokvaril vzdušje v jami, saj smo se narobe razumeli do kdaj želim biti zunaj jame. Naslednji dan sem bil zmenjen za drugo jamarsko akcijo. Za Petro in zame je bilo to prvo spanje v jami, za Šinija pa že tradicionalno. Po kratki noč, kjer si težko rečeš da si se naspal, sem se zjutraj odpravil za odhod iz jame. Skuhal sem si še čaj, ter poklepetal s Šinijem, ki se je ravno zbudil. Menda sem rahlo smrčal v jami, ter malo motil nočni mir. Počasi sem se odpravil proti površju. Na poti nazaj sem opazoval jamo v tišini. Vsake toliko sem se ustavil ter poslušal vodo kako šumi. Na poti nazaj sem se počutil kot da sem v drugi jami, saj na poti navzdol nisem bil pozoren na okolico. Jama je čudovita na mnogih delih. Med Game overjem in Akustično dvorano je mogočen rov, z mnogimi balvani. V Akustični dvorani nisem videl stropa. Vidi se ga šele ko prideš do vrha in se tam začne kapniško okrasje. V sedemdestemetrci je toliko sige, da prav z veseljem malo upočasniš tempo ter opazuješ lepoto jame. Ven sem prišel v poznih jutranjih urah. V koči sem srečal že vso zagnano drugo ekipo, katera se je ravno odpravljala v jamo. Zunaj je bila prava zimska pravljica. Po enem dnevu jamske teme, ti jutranje sonce prav prija. Pot z avtom domov pa je bila zaradi utrujenosti zelo naporna. Hvala Petri in Šiniju, da sta mi razkazala Čaganko. Se vidimo na naslednji skupni akciji.

Napisal: Miha Prudič

Udeleženci: Damjan Šinigoj, Petra Glinšek (JK Novo Mesto) in Miha (JD Rakek)