Jamarsko društvo Rakek

Lansko leto je bil tabor zelo dobro obiskan. Vzdušje so gotovo popestrile jamarke in ponudba koktejlov z ledom. Letos pa nič od tega, tudi v redu. S temi pomisleki smo prišli na hrib in se lotili običajnih rutin. Vode dovolj, oprema najdena in zjutraj za začetek en vhod, kjer so že trikrat prišli do ledenega stebra, na globini 40m. Najprej pa ne, ker so se vsakič pojavili dvomi. Big deal, greš pač mimo še tistih nekaj metrov, pogledaš levo in desno in potem nazaj. Izkaže se, da ima jama res močan prepih, na naslednji stopnji za sedlom pa pade v široko vertikalo še kakih 80m globoko. Pogoltnem slino in nadaljujem. Res je po steni skorja leda, vendar se ne kruši. Res je, da imava s Tobijo premalo štrika in karabinov, pa grem vseeno dol. Po zadnjem fixu kmalu zmanjka vrvi, tako da v zračnem prostoru najprej podaljšam z enim koncem, nato pa še z drugim. Če razdreš končni vozel je potem vrvi ravno do dna. Sledi nekaj rova in zasuto nadaljevanje v tleh z močnim prepihom na globini 130m. Prezahtevno, preveč zoprno zaradi leda. V nadaljevanju smo pregledali veliko vhodov in v glavnem zaključili s terenom "Blodnjak. Gre za dozdaj najtežje prehoden in orientacijsko zahteven teren na teh podih. Hrana je bila tokrat bolj omejena in prisiljeni v nove kombinacije okusov smo presegli svoj ego. Npr. kokošja pašteta, golaž iz konzerve, arašidi s kumaro na kruhu. Naslednji dan je bil podoben, pred mrakom pa se še odpravimo do Meandra kost. Na dnu je meander v obliki kosti z močnim prepihom. Nazadnje so šli skozi, vendar zaradi leda niso upali naprej. Tokrat so prišli še nekaj metrov naprej in ugotovili, da nadaljevanja v resnici ni. Prepih gre neznano kam v kakšno razpoko ali kamin. Med potjo domov se okopamo v topli Idrijci nato pa lačni s težavo iščemo picerijo. Zavijemo levo na Cerkno in tako odkrijemo še en kos nam neznane Slovenije.

Napisal: Marko Matičič

Udeleženci: Žiga Penca, Damjan Intihar, Miha Prudič, Tobija Aljaž Novak, Marko Matičič