Jamarsko društvo Rakek

Na Stojni smo imeli še nekaj vprašajev. Ura je bila še zgodnja, motiviranost vprašljiva. Brez težav pa smo pospravili piškote in rogljičke. Bili smo že globoko v gozdu, daleč od prvega kafiča. Prilagajali smo se namreč fotografu s tesno časovnico. Potem pa na horuk v dve 25metrci. Obe sta si zelo podobni, veliki razpoki v strmem pobočju. Ivan je potem našel še eno domnevno novo, pa ni bila nova. Naslednja, bolj zanimiva, je kar presenetila. Kamen se je daleč in dolgo kotalil. Vzel sem smešno količino štrika in začel opremljat. Izkaže pa se, da ima skoraj 30m dolg nagnjen rov in potem samo še eno kratko stopnjo. Tukaj so tudi kapniki in velik prostor z grobom neznanega konja. Ohranil se je skelet, dve podkvi in malo usnjene oprave. Kaj, kako in zakaj, domišljija gre v vse smeri. Naslednja je bila skoraj na vrhu hriba, globoka 40m. Iz zabrisane rdeče pisave na skali smo komaj lahko razbrali da gre za Brezno Jelka. Veliko drevo, tik ob vhodu, se je pred kratkim ob velikem vetrolomu podrlo… malo ironije. Padal je pritisk, pripravljalo se je k dežju, vseeno bi šli lahko na eno kavo. Spet ne, ker dajmo že opravit s tistimi vprašaji in bi šli domov raztrosit gnoj še pred dežjem. Pridemo do tega vprašaja. V bistvu gre za odmev, ki se oddaljen vrača iz kamina v neki jami. Spleza se kamim. Prekoplje se ožino na vrhu tega kamina. Zadaj se odpre na debelo zasigano brezno s še eno selektivno ožino. Ta suhi so šli do dna. Tam je ujeta globoka voda. En član, naj ostane anonimen, se je odločil da zakoraka noter in brezupno stvar do konca razišče. Brezno je poglobil za 1m. Zadovoljni z videnim smo se nagradili z goro hrane v Kočevju, vse pojedli in šli domov. Začelo je deževati.