Jamarsko društvo Rakek

V soboto popoldne je nehal dež. Na dvorišče se pripeljejo štirje do konca naloženi avti. Saj bo šlo s tremi, Petra pusti del svoje robe tukaj, pa jo jutri dostavijo zamudniki. Malo se stisnemo, ruzake na kolena, spalke pod noge. V Postojni se je našel plac še za Tobijo. Za prvi raziskovalni postanek izberemo rob nad Ilirsko Bistrico. Voznik Miha odpre zadnja vrata, odmeče robo, da Tobija in Petra lahko izstopita. Sama ne moreta. Razdelimo se v dva oddelka in preiščemo teren. Krožkarji najdejo eno novo, ta stari pa se zakopljejo v 6m globoko luknjo, ki ni na koncu ni popustila. Od Sviščakov dalje je bilo na cesti čedalje več snega, ampak je šlo. Pri koncu je bilo treba že precej rinit, ampak je bila koča blizu. Zakurilo se je šporget in zunaj, odkidalo za šotor, nekaj pojedlo in prvi bi že šli spat. Po 10min »spanja« je bilo jasno da mora mladina na toplo v kočo. Tam je tudi wifi - brez česar ne gre. Tudi zato so izkušnjo ocenili kot pozitivno. Iz loške strani, komaj da, s tavelikim džipom pride Luka in nam dostavi Ambroža optimista in Lano.

Zjutraj se sestavimo in si dvigujemo moralo ob pogledu na zimsko sceno. Gremo na teren na različne konce in raziščemo nekaj novih, bolj majhnih ostankov od prejšnjih let. Sneg se taja, po stenah tečejo potoki, iz velikih žrel pa se slišijo slapovi. V ponedeljek je sneg praktično povsem pobralo in spet postanemo polno mobilni. Ena ekipa gre v Arganov pekel, druga je hitro na vhodu pri Mezališču, zanj je povedal gozdar. Vhod je zoprn, sledijo dve v redu stopnji, ter tretja zoprno ozka in blatna. Začuda za kratkim preozkim vogalom kamen pade še 30m in se sliši kot velika stvar. Drugič. Preiščemo še eno ki naj bi bila ledenica, vendar ledu ni nikjer več. Dobimo se z drugo ekipo, ki se ravno vrača iz pekla. Grejemo jim konzervo fižola za kosilo, medtem ko se oni zgubljajo v razlagi katera od lukenj je povezana s katero in kje mogoče niso bili. Dolina je kot rešeto. Seveda gre naprej v velikem slogu, bi pa naslednjič prišli do tja prek drugega vhoda in prek nekih drugih sedel in z več štrika. Pozno popoldne se gremo še amaterske arheologe, mogoče smo našli staro naselje - lep kraj in razgledi dajo domišljiji zagon. Potem še dva nova vhoda tudi za drugič in nazaj. Veliko jemo in popijemo vse, da ne bo treba jutri vozit nazaj. Čudno pot so imele sardele. Po naključju so počakale v gostilni na Sviščakih, potem pa le tukaj končale na žaru. Zvečer nas je obiskal lisjak. Dve uri smo ga gledali ko je šaril naokrog, tudi čisto blizu. Razumniki so zagovarjali da iz vidika ekologije živali škodiš s tem ko ji pomagaš, praktiki pa da ji pomagaš s tem ko ji pomagaš. Nekdo mu je pokazal zmrznjenega zajca in skupaj z lisjakom sta izginila v noč.

Naslednji dan si nihče ni predstavljal da bomo spet soočeni z isto dilemo. Še bolj direktno. Vsak naj pokaže kakšen je v resnici. Zjutraj pospravimo in gremo da mimogrede pregledamo še nekaj krajev. Prvo je kar konkretno novo brezno na vrhu hriba. Okrog vhoda vse prehojeno. Divji prašiči – smo si enotni. Pazi kaj bo na dnu. Na dnu nobenega prašiča. Pregledam vse luknje, v eni pa se zganeta dva mladiča (nista prašička). Hitro zračunam in grem ven povedat rezultat. Takoj se poberemo od tam, da ne pridejo njihovi starši in gremo domov. Med sabo in z drugimi si izmenjamo mnenja kaj je prav. Razumniki in praktiki, vsak razume ekologijo po svoje. Nobenemu pa ni vseeno. Neverjetno je da naletiš na kaj takega. Na koncu je bilo vse v redu. Ker če ni v redu, to pomeni da še ni konec.