Jamarsko društvo Rakek

Na četrtkovemu sestanku smo se dogovorili, da jo ponovno mahnemo v Branice. Ker ni bilo preveč kandidatov sem predlagal, da jo z Miho kreneva proti jami v nedeljo zjutraj. Po cincanju ostalih članov in prepričevanju, da to pa je široka jama in v spodnjih delih šiba so se hitro opogumili tudi ostali. Kljub temu, da je večji del ekipe prejšnji dan nazdravili na Jakovo zdravje (vse najboljše), se nas je šest pogumnežev še vedno dokaj točno ob 8:00 dobilo na dogovorjenem mestu v centru Rakeka.
Marko in Miha sta prejšnji teden pokopala vhodno stopnjo, da se sedaj lahko že od avta odpraviš v neoprenu in pasu, kar akcijo skrajša za cca 30minut. Čez vhod sedaj praktično po vseh štirih prideš, kot gospod.
Miha, Vid, Alex in Tine so šli po jami naprej in so izmerili že raziskane rove do jedilnice. S Simonom pa sva pokopala del jezerca in naredila vodi strugo preko slapu, da je vodostaj v meandru cca 20cm nižji. S tem smo se znebili potapljanja prvega člana v meandru in zapravljanju časa z natego.
Po hitremu kosilu sva z Miho krenila opremiti stopnjo, ki nas je ustavila na prejšnji akciji. Očitno je prišlo do nesporazuma z ostalo ekipo, ki naju je čakala v jedilnici in pričakovala, da se vrneva. Vid se je tega naveličal in prišel do naju, ostali pa so tam kar lepo žagali.

Skratka, spustili smo se nekje 15m nižje v dvorano, ki je trenutno največji prostor v jami (10x7m in višine cca 20m). Lepa sigasta kopa premera 2m in velik kapnik sta prava paša za oči po vseh teh ožinah.
Nadaljevalo se je po 20m dolgem rovu, ki se je zaključil z ožino. Miha je 30 minut s kladivom božal kamne, na koncu pa se je odločil, da je tako ali tako dovolj široko. Ko je prišel na drugo stran je rekel, da jama šiba in odpravil sem se za njim. Ne bom izgubljal besed o širini prehoda. Povprečno sva porabila vsak po 15minut - v eno stran, za tiste 3 metre. Prizor iz filma Austin Powers z avtomobilčkom najbolje ponazarja najino početje (malo naprej in malo nazaj).
Vid je pametno sklenil, da tukaj ne bo zmage in se je odločil naju počakati na udobnejši strani prehoda.
Od tu naprej nekih ožin ni več. Rov je v širini cca 0,5 do 2m, višina pa tudi do 15m. Le občasno se strop zniža in je potrebno po vseh štirih.
V nekem jezercu sva mislila, da je konec in bo tu sifon končal našo pot. Na srečo nama je pihnilo v opraz in opazila sva slabih 10cm visok žep. Malo sva z nogo sondirala in ugotovila, da se jama razširi po 1m. Počasi sva šla skozi in na drugi strani ponovno rovi. Na neki točki sva se preprosto odločila, da imava za danes dovolj.

Jama je izmerjena do globine dobrih 100m in dolžine 330m. Od tu sva napredovala še nekje 20 do 30m v globino in 300m v dolžino (ocena močno preko prsta). To pomeni, da smo sedaj nekje na nivoju planinskega polja ali pridemo na kavo v Planino ali Borovnico pa bomo še videli.
Ekipa je po dvanajstih urah bila dokaj izmučena in vesela, da je prišla iz jame. Ostanki kombinezonov, ki so preko cele jame, pa pričajo o širini prehodov.

Udeleženci: Vid Gorjan (JKŽ), Simon Hiti, Alex Bajt, Tine Žnidaršič, Miha Prudič, Uroš Frlan (JDRK)

Lep pozdrav,
Uroš Frlan.