Jamarsko društvo Rakek

V soboto smo ob 8h zjutraj presenetljivo točno štartali od doma in se podali na vrh Javornikov. Z avtom seveda. Moči smo raje hranili za obisk Brezna pri Oglenicah, ki je nekatere udeležence strašil z globino več kot 200m. Namen obiska je bil trening, jamarski ali zgolj fizični. Tudi tokrat se je število udeležencev v zadnjem trenutku zmanjšalo, a imajo zato nekateri člani vsaj krompir v kleti in ne na njivi. J Na koncu se je izkazalo, da so 4je jamarji v tem breznu ravno dovolj. Ko smo parkirali, smo se otovorjeni z opremo podali nekaj sto metrov v klanec in sicer po gozdni vlaki, ki od žleda naprej to ni več. Vhod je lep in ga je težko zgrešiti. Miha je bil že kar trikrat v tem breznu, medtem ko smo bili ostali zelenci. Zato si je zaslužil, da ga je opremil J. Brezno je v obliki 200m dolgega šahta, z manjšim nadaljevanjem na dnu. Spuščanje je potekalo gladko. S prepevanjem in žvižganjem, kot se spodobi. Zanimivo je, da smo za 200 metrsko brezno potrebovali točno (!) 190m štrika. J Na dnu ni poleg nezanimivih kamnov in ostankov dreves ničesar drugega, zato smo pojedli Vitergin ali dva ter se odpravili na težji del poti – navzgor. Tokrat žvižganja ni bilo slišati... Miha je na poti navzgor le večkrat zakričal »Prosto!«, nato pa je ostali del ekipe izgubil stik z njim. Na površje smo vsi pribrcali srečno. Za zaključek smo pred odhodom v dolino pojedli nekaj peciva in popili domači bzgovc. Sonce tokrat ni osvetlilo dna brezna, kot se to zgodi marca (?), zato bo treba obisk še kdaj ponoviti. J

Udeleženci: Miha Prudič, Uroš Frlan, Tine Žnidaršič, Ana Matičič

Lep pozdrav, Ana Matičič