Jamarsko društvo Rakek

Namen tokratne akcije je bil preplavati še preostala dva sifona (drugega in tretjega) in se seznaniti s konfiguracijo rovov med sifoni.Nosaška ekipa je bila tokrat kar močna, tako da sva do sifona dobesedno rabila »prinesti« le sebe. Dopoldne so nama opremo nesli do vode, popoldne pa nazaj na parkirišče.

Izkazalo se je, da je nivo vode višji kot ob akciji 14.1.2015, a sva na potop vseeno šla, saj nekih izkušenj, kateri je še varen vodostaj, še nimamo. Vidljivost v sifonih je tokrat bila približno 1,5 metra (boljša zaradi večjega pretoka), temperatura vode pa je še vedno 3 st. C.
Preko prvega sifona je šlo v redu. Sledilo je plavanje po rovu proti drugemu sifonu in sproti sva ugotovila, da je toka kar nekaj in če nehaš plavati, te še vedno nosi dalje. Odločila sva se, da greva naprej in bo pot nazaj pač plavanje in vlečenje ob stenah. Preko prvih brzic sva se kar spustila, saj so kratke in videti so bile brez kakšnih skal. Druge brzice sva obhodila po suhem, šla takoj nazaj v vodo in kmalu bila v jezercu pred drugim sifonom. Stare vrvice ni bilo videti, sem pa v enem vogalu opazil več manjših plavajočih hlodkov in odločil sem se, da najbrž bo vstop v sifon nekje tu. Štartala sva, spet se mi je zdelo, da morava plavati bolj levo, kot pa na to kaže načrt iz leta 1998 (torej ne azimut okoli 80 stopinj, ampak manj). Sredi sifona je nekakšna »gobica« preko katere so leta 1998 vlekli vrvico in nad njo naj bi se dalo dvigniti na površino. Njo sem »falil« in najbrž sva jo obplavala namesto da bi šla preko nje. Zato vrvica dokaj vijuga in najbrž sva jo potegnila okoli 100 metrov namesto planiranih največ 80 metrov. Za drugim sifonom hitro priplavamo do jezerca pred tretjim sifonom. Tudi tu vrvice ni bilo videti, a sva njen začetek našla na globini 0,5 metra. Sledila sva kar njej in končala se je  na drugi strani kakšnih 20 cm pod gladino in ker se strop zelo počasi dviga, sva konec vrvice do zraka podaljšala s svojo vrvico.
Po preplavanju sifona sva odplavala proti jugu do najbližjih skal, kjer bi se dalo iz vode in tam sklenila, da se glede na razmere (tok) kar pričneva vračati.
Povratek je šel v redu, za čuda brez problemov. Oboje brzice sva obhodila, plavala pa sva bolj ob stenah, se kdaj malo vlekla in občasno izkoristila kakšen protitok. Vse skupaj je na okroglo trajalo 2 uri in 45 minut.

Ker so bili nosači naročeni za 15.00, sva opremo znosila preko vode, da jim ne bi bilo treba bresti preko brzic. Zložila sva jo v transportke, pojedla Frutabeli, popila malo vode ter se po stopnicah iz jame odvlekla do parkirišča. Ostalih sedem transportk (šest jeklenk ter ena s koluti in plavutmi) pa je počakalo na nosače.

Udeleženci:
- potapljača: Sebastjan Gantar, Igor Vrhovec
- nosači: Miha Prudič (dop. in pop.), Damjan Intihar (dop.), Jure Repnik (dop.), Marko Erker (dop. in pop.), Nejc Erker (pop.), Matej Butnik (dop. in pop.), Franjo Drole (dop. in pop.), Uroš Frlan (pop.), Jaka Peteh  (dop. in pop.), Matej Zalokar (dop. in pop.), Marjan Vilhar (pop.), Marko Matičič (dop.)

P.S. Zalokar Matej:
Ekipa Marko Matičič, Jure Repnik, Miha Prudič in Matej Zalokar smo "prosti čas" izkoristili za obisk dihalnikov v okolici. Prekopali smo pet lokacij, od katerih se je le ena izkazala za vedno ponovnega obiska. Prepih je bilo mogoče zaznati, a je bilo vse skupaj preveč podorno. Zadeve se bo potrebno lotiti drugače.